SpoznajStil

Mož mora torej vzdržati občutek ogroženosti, prenehati navajati dejstva in prisluhniti, katere občutke mu sporoča žena, nato nagovoriti te občutke in jim s tem dati prosto pot. Navajanje dejstev v intimnem pogovoru z ženo je tako kot zamašek v lijaku, kjer je treba, da tekočina steče skozi lijak ali kot zamašek v napeljavi za centralno ogrevanje, zaradi česar vaše stanovanje ne bi bilo toplo. Za topel zakonski odnos naj torej moški povabi svojo ženo na pogovor, nakar naj ji prisluhne brez kakršnihkoli dejstev in poimenuje občutke, ki jih začuti.

članek v celoti si preberite na www.qulinarica.com

Mamin sinček si na vso moč prizadeva odkriti svoj videz majhnega fantka in pri tem utegne biti neprijetno agresiven. Rad se razkazuje in pogosto pokaže pomanjkanje nadzora nad seboj. V skrajnih primerih nikoli ne odraste in tudi ko mama umre, nadaljuje z iskanjem njenega lika. Takšni znaki so vidni na vseh področjih življenja: izražajo se v njegovi osebnosti, samopodobi, predstavi o tem, kakšne bi morale biti ženske, moralnih načelih, delovni etiki, vodenju gospodinjstva in “edinemu” načinu pečenja piščanca - maminem, seveda.

članek v celoti na www.qulinarica.com

Živimo v sistemu, v katerem hočejo vsi igralci poslovanje racionalizirati, standardizirati, mo-nopolizirati in homogenizirati, kar jim omogoča netrajnostna izraba vseh virov, od tega, da živino hranijo s krmo sumljivega živalskega izvora, do tega, da jih ob monokulturnem pridelovanju prav nič ne skrbijo ne zemlja ne zaloge pitne vode. Hitra prehrana je zlo v tem in tudi drugih pome nih; onkraj Atlantika, kjer se več kot devetdeset odstotkov otrok vsaj enkrat na mesec oglasi pri Ronaldu McDonaldu in je povprečno eden od petih obrokov kupljen v verigi hitre prehrane, vedo, koliko manj srčnih obolenj in debelosti bi prinesel drugačen način prehranjevanja, a indu­strija se kajpak ne da.

članek v celoti na www.qulinarica.com

Moč argumenta ali argument moči

Ja, kje so tisti dobri stari časi, ko je zadostovalo, da je mama (ali oče) na otroški ZAKAJ MORA TAKO BITI? odgovorila: KER SEM JAZ TAKO REKLA! In je obveljala mamina (ali očetova). Za starše so bili to menda zlati časi, vsaka nova generacija otrok pa je “nesramna, nevzgojena, ne spoštuje starejših”.
O tem tožijo že od stare Grčije naprej. Največkrat je slišati, da starši nimajo več nikakršne avtoritete - tako se pritožujejo tako starši kot učitelji, a tudi iz vseh možnih družbenih ustanov je slišati take tožbe.

Navadno se začne povsem nedolžno
Z vprašanjem: “Kdaj moram biti doma (z igrišča, zabave …)?” Glede na starost otroka ali mladostnika in dnevni čas se odgovori glasijo: do kosila, do teme, do polnoči … Mlada oseba se bo nemudoma uprla: “Zakaj tako zgodaj? Jaz bi raje do polnoči (če je postavljena ura deset)! Vsi bodo tam do takrat,” še doda.

V tem trenutku se starši znajdemo na razpotju. Krajša pot je: “Ker sem jaz tako rekel/rekla! Če ti to ne zadostuje, sploh ne greš ven.” Pogajanje se je končalo, še preden se je sploh začelo. Mulci se na to odzovejo le na dva načina. Prvi je, da nas grdo pogledajo in so doma ob deseti uri, drugi pa ta, da pridejo domov prepozno. Vedo sicer, da bodo kaznovani, vedo pa tudi, da bo kazen, kakršnakoli že bo, enkrat minila, torej so kljub temu z uporom dosegli svoje.

Zgubimo živce ali popustimo
Daljša pot je, da starši skušamo na videz argumentirati svojo omejitev. Navadno je takšne argumente mogoče uvrstiti v tri skupine.

* V prvo sodi naštevanje splošnih “dejstev” (Premlad/a si še, da bi se tako dolgo potepal/ okrog).
* V drugo spada sklicevanje na “pravila”, ki pa največkrat temeljijo na omejitvah, ki so jih starši postavili že prej (Nikoli ti ne dovolimo ostati dlje).
* Tretja korenini v čustvenem izsiljevanju (Skrbelo bi me, strah me bo).
Takšno pregovarjanje se največkrat spet konča na dva načina, v obeh primerih pa starši “izgubimo živce”.

Prvi je ta, da smo na koncu tako jezni, ker nas mularija ne posluša in ne upošteva naših argumentov, da jih kaznujemo, ker so “nesramni” ali nas nočejo poslušati. Spomnim se enega od takšnih argumentov, ki sem ga slišala od svojega očeta: “Domov pridi ob desetih, ker so v disku po deseti uri samo še pokvarjeni otroci!” Malo sem pomislila in vprašala: “Kaj misliš, da jih pred deseto uro ni?” Tisti večer sem kazensko ostala doma, ker sem bila “nesramna” …

Drugi izhod je, da se mulci, ki imajo zagotovo več energije kot mi, tako dolgo pregovarjajo z nami, da jim zaradi ljubega miru popustimo (spet brez tehtnega razloga) in obupano rečemo: “Nikar ne misli, da bo tako tudi v prihodnje!” Napaka, s tem smo otroka naučili, da nas z vztrajnostjo lahko premakne, čeprav za to nima tehtnega argumenta.

Pretehtati
Tretja pot je soočenje realnih razlogov obeh strani. Ampak za tak pogovor morajo starši najprej vprašati: “Iz katerih razlogov pa TOKRAT želiš ostati dlje kot sicer?” In seveda poslušati otrokovo razlago, pretehtati argumente, jih soočiti s svojimi in se šele nato odločiti, ali so dovolj tehtni. Predvsem pa, ali so tudi naši, starševski argumenti dovolj tehtni v tej konkretni situaciji. Kdaj smo nazadnje premislili, kateri naši, starševski, argumenti so sploh tehtni?

S tem nikakor ne nameravam reči, da otrokom ni treba postavljati omejitev. Nasprotno, omejitve so še kako potrebne in koristne. Le da morajo biti razumne in po potrebi tudi prožne, torej jih smiselno uporabljamo glede na realne okoliščine.

Ko odrastemo …
Poglejmo, kako so enake situacije videti, ko smo odrasli.

Imamo nujno zadevo, ki jo lahko opravimo le med delovnim časom. Pridemo k šefu in ga zaprosimo za dovoljenje za izhod. Najmanj, kar bo šef od nas zahteval, je pojasnilo, zakaj moramo ven, da se bo na osnovi tega lahko odločil, ali nam bo dal dovoljenje. Lahko se nam zgodi, da bo preprosto rekel: “Ne dovolim vam!” Brez pogajanja. No, verjetneje bo uporabil “splošne” argumente: “Če dovolim tokrat vam, bom moral drugič vsem.” Ali kaj podobnega. Lahko pa bo rekel: “Če imate na voljo še nekaj prostih ur, jih uporabite po svoji presoji.” V prvem primeru boste užaljeno obsedeli na delovnem mestu.

V drugem primeru boste morda brezplodno skušali dokazati, da enkraten izhod ne pomeni razpada delovnega sistema. V zadnjem primeru boste imeli možnost, da sami vplivate na okoliščine.

In tukaj je bistvo
Starši imamo moč. Tako kot jo imajo šefi na delovnem mestu. Moč jim daje že njihov položaj. Lahko dovolijo ali prepovedo. Ali to pomeni, da imajo tudi avtoriteto? Ne. So v avtoritarnem položaju, kar pomeni, da lahko uporabijo moč, ki jo prinaša položaj: “Ne dovolim!” In podrejeni (zaposleni ali otroci) jih bodo morali brezpogojno poslušati. Avtoriteto dobijo šele, če kljub moči, ki jim jo daje položaj, tedaj, ko postavijo trditev, zahtevo ali prepoved, uporabijo tehtne, stvarne argumente. In znajo sprejeti tehtne nasprotne argumente. Verjemite ali ne, človeku prinese največ avtoritete stavek: “V tem primeru imate vi prav.”

Zakaj torej veliko ljudi raje uporablja argument moči namesto moči argumenta? Ker je to na videz krajša pot. Ker vzbudi lažen občutek “avtoritete”. Dokler se ne srečajo z nekom, ki mu položaj daje večjo moč. Tam je konec njihove moči, saj se niso naučili argumentirati svojih razlogov, braniti svoje “pozicije”. Do zdaj jim tega ni bilo treba, saj so imeli opravka s šibkejšimi. Zakaj torej veliko ljudi raje uporablja argument moči namesto moči argumenta? Ker je to na videz krajša pot. Ker vzbudi lažen občutek “avtoritete”. Dokler se ne srečajo z nekom, ki mu položaj daje večjo moč. Tam je konec njihove moči, saj se niso naučili argumentirati svojih razlogov, braniti svoje “pozicije”. Do zdaj jim tega ni bilo treba, saj so imeli opravka s šibkejšimi.

Kako se takšni ljudje vedejo, ko naletijo na človeka, ki operira z argumenti? Najprej skušajo preprečiti, da bi sploh prišlo do pogovora: “O tem sploh nima smisla razpravljati!” Če jim to ne uspe, začnejo ponavljati svojo trditev: “Vseeno je tako, kot pravim jaz!”, protiargumente pa preprosto preslišijo, kot da sploh niso bili izrečeni ali zapisani. Vedejo se tako kot tisti, ki si zatisnejo ušesa in oči. Počakajo, da mine - ali pa prekinejo argumente s stavkom: “To me ne zanima!” In ponovijo svojo prvotno trditev. Če ne zaleže niti to, sogovornika razglasijo za neumnega, ker se s tem sploh ubada.

Spet se vrnimo v otroštvo
Najprej otroci slišijo: “Ne dovolim!” Nato sledi: “Zakaj spet trmariš, če veš, da ti ne dovolim?” (preprečevanje). Nadaljuje se z: “Pa kaj potem, če drugi lahko? Boš tudi ti skočil/a v vodo, če bodo drugi?” (ponavljanje istega). Konča se z naukom: “Mularija misli, da ima vedno prav. Ko bodo odrasli, mi bodo za to še hvaležni!” (izničenje sogovornika). Kaže, da so se avtoritarni odrasli že pri starših naučili vrstnega reda ignoriranja argumentov …

Vsi si želimo, da bi nas sogovornik slišal in upošteval, tako kot si tudi želimo, da bi znali braniti svoja stališča in zahteve. Nočemo si znajti v situaciji, ko nas ne upoštevajo. To je boleče in mučno. Prav tako sem prepričana, da tega ne želimo svojim otrokom. Vendar bodo ti enako nemočni pred ljudmi, ki nastopajo s pozicije moči, kot smo sami, če jim v otroštvu ne bomo omogočili, da se naučijo, kako se pogajati za svoje pravice. Da se sploh lahko začnejo pogajati in da se morajo potruditi, da poiščejo prave razloge.

Moč dogovora
Že, že, bodo rekli starši. Kaj pa dolžnosti otrok? Kaj mi nimamo pravice, da od otrok tudi kaj zahtevamo? Seveda jo imamo. Z odgovornim uveljavljanjem pravic jih bomo naučili tudi njihovih obveznosti. Naučili jih bomo moči dogovora. Recimo: “Dovolim ti biti dve uri več s prijatelji, vendar moraš pred tem narediti vse naloge.” Če se otrok svojega dela dogovora ne bo držal (svojih obveznosti!), lahko mirno rečemo: “Zdaj pa ne greš ven.” Otrok bo morda imel dolg nos, vendar bo natančno vedel, zakaj mu ne dovolimo. In se bo bolj malo pregovarjal; morda bo poskusil, vendar zagotovo z manj moči kot brez tega. Na starših pa je, da v tem primeru vztrajajo in tako pokažejo na vzročno-posledično povezavo med dolžnostjo in pravico.

Spoštovanje?
Še en argument je slišati: “Kaj pa spoštovanje do staršev? Moram res prav vse pojasnjevati do onemoglosti?”

Spoštovanje, dragi moji, nam ne pripada samo po sebi, samo zato, ker imamo neko pozicijo (starševsko, šefovsko). Spoštovanje si ustvarimo s svojim ravnanjem, a tudi s tem, da spoštujemo otroka in njegove tehtne argumente. Tako ga bomo z lastnim zgledom naučili, da si vreden spoštovanja tudi takrat, ko nisi v poziciji moči (kar otrok ni). In nas bo spoštoval tudi takrat, ko bo odrasel in nad njim ne bomo več mogli uveljavljati svoje volje, ampak nas bo poslušal zato, ker bomo morda znali povedati pametne argumente.

Brez hrbtenice
Če ne bomo ravnali tako, bomo vzgojili bodisi otroke brez hrbtenice bodisi samovoljne upornike. Prvi bodo pritrdili vsemu, kar bo izrekla oseba, ki bo imela realno ali navidezno “pozicijo avtoritete” in sploh ne bodo razmišljali, ali je povedala kakšen argument za svoje resnice. Ker bodo naučeni, da argumenti in dejstva ne štejejo nič, če jih nekdo ni pripravljen poslušati. Sami pa bodo tam, kjer se bodo “čutili močne”, brez argumentov uveljavljali svojo premoč. Kimali bodo učiteljem, šefom, partnerjem in uveljavljali svojo moč nad svojimi otroki (morda celo nad ostarelimi starši …).

Za vsako ceno
Drugi bodo skušali uveljavljati svojo voljo za vsako ceno, ne glede na posledice zanje in za druge ter ne bodo prevzemali nobene odgovornosti za svoje ravnanje. Upirali se bodo vsemu, tudi tistemu, kar bi bilo zanje koristno, samo zato, ker je to izrekla “avtoriteta”. Oboji pa bodo zaradi svoje togosti povsem brez moči tam, kjer se bo treba z argumenti boriti za karkoli, tudi zase. Enako brez moči bodo tudi pred vsemi, ki ravnajo enako kot oni.

Tako se vse skupaj konča z nezadovoljstvom nad življenjem, obrekovanjem in “šimfanjem” čez šefe in državo, če je treba, tudi čez ves svet, a tudi čez nemogočo mularijo.

Kdo, za vraga, pa je vzgojil take mulce? Dragi moji, mi smo jih, starši. Torej z vsem kritiziranjem otrok najbolj kritiziramo sebe.

Verjemite ali ne, človeku prinese največ avtoritete stavek: “V tem primeru imate vi prav.”

Spoštovanje, dragi moji, nam ne pripada samo po sebi, samo zato, ker imamo neko pozicijo (starševsko, šefovsko).

/vir:viva.si/

Kaj lahko storimo sami, ko našeg malčka piči čebela, osa ali druga žuželka? Tu je nekaj koritstnih nasvetov, ki jih je dobro vedeti.

Pri pikih komarji, ose in čebele v kožo izločajo posebne snovi, ki povzročajo močno srbenje, otekline, rdečico, včasih tudi alergijo. Otroška koža je bolj občutljiva in nežna, zato je njena reakcija na pik še toliko močnejša.

Pik čebele:
Čebela pri piku pogosto pusti v koži tudi svoje želo. Tega je treba takoj in previdno odstraniti s pinceto ali nohti. Možna je tudi alergija na pik čebele. V primeru koprivnice, oteženega dihanja, srbenja po vsem telesu ipd. takoj odpeljimo otroka k zdravniku, da mu predpiše ustrezna zdravila.

Pri pikih čebele, ose ali sršena v usta ali vrat takoj pokličimo urgentnega zdravnika ali otroka nemudoma odpeljimo k njemu! Obstaja namreč velika nevarnost zadušitve!

Nasveti za preprečevanje pikov
- Sladkih pijač ne pijmo neposredno iz pločevinke ali steklenice. Boljši je prozoren kozarec.
- Sladkih pijač ne puščajmo v kozarcih, ker njihov vonj privablja žuželke.
- Sladkih jedi ne puščajmo zunaj na mizi, ker prav tako privabljajo žuželke.
- Otroka obvezno očistimo po obrazu, kadar jé sladoled, liziko ali ostale sladke jedi.
- Potenje privablja komarje. Kadar se otrok poti, mu pogosteje menjajmo oblačila.

Nasveti mamic ob piku žuželk:
Splošno znano je, da na mesto pika položimo prerezano čebulo. Zelo učinkovit proti srbečici ali oteklini pa je tudi česen. Strok česna prepolovimo in s sokom namažemo obolelo mesto.

Pri pikih čebele, ose, čmrlja izredno pomaga tudi obkladek iz domačega vinskega kisa. Sicer ima zelo izrazit vonj, toda res je učinkovit.

Včasih so rekli, da zemlja potegne ven strupe. Ko je Petra pičila osa, sem mu na obolelo mesto dala hladno zemljo. Držala nekaj minut in je bilo bolje. Otekline sploh ni bilo.

Spominjam se, da me je pičila čebela, ko sem bila otrok. Babica je na vrtu odtrgala nekaj peteršiljevih listkov, ga posvaljkala med dlanmi, da je nekoliko spustil sok, in mi ga dala na pik. Peteršilj je obolelo mesto hitro pozdravil.
/vir:lifestyle/

Čas počitnic in dopustov je morda priložnost, da se bomo bolj družili s svojimi bližnjimi in s prijatelji, za katere med letom ni časa. So se kaj spremenili, so drugačni? Najboljši odgovor na to so stare družabne igre, saj je znano, da se prav pri takšnih in podobnih igrah pokažejo značajske lastnosti in vedenjske posebnosti posameznikov.

Poznate telefon, nevarno sedmico, kričača in še bi lahko naštevali? To so stare družabne igre, ki so se jih včasih igrali otroci in mnoge tudi odrasli. Takšne in drugačne družabne igre niso bile namenjene le preganjanju dolgčasa, ampak so predstavljale popestritev večerov v krogu družine in tudi med prijatelji. Računalniške in druge novosti, od videorekorderjev, MP3-predvajalnikov do interneta, so žal pahnile v pozabo igre, ki so bile še kako pomembne. In morda so še vedno, saj družabne igre niso bile le nujno potrebna sprostitev in razbremenitev, ampak veliko več.

Družabne igre so predvsem pri otrocih vplivale na samozavest, samozaupanje in so krepile socialno empatijo. Praktično vse družabne igre so bile vedno zabavne in sproščajoče, predvsem pa so vzgajale, izobraževale… Kakor koli, najmlajšim so pomagale spoznavati slasti zmage. Ko so v teh igrah izgubljali, tudi to se »zgodi«, so jim pomagale premagovati žalost ob porazu. Prav skozi družabne igre, ki smo se jih igrali včasih, so se otroci nevede pripravljali na življenje, uveljavljanje in delovanje v skupinah. V teh igrah so bili spodbujeni in motivirani in »zmagali« so le takrat, če so bili pozorni, če so opazovali, si kar koli zapomnili, primerjali. Bili so umsko aktivni, tudi takrat, ko so pisali, brali, računali, plesali, peli in še kaj. V teh igrah so pridobivali izkustvo, ki je pomembno v kasnejšem življenju.

Krepitev govornih ali spominskih sposobnosti
Pri družabnih igrah, v katerih so sodelovali odrasli, so ti vplivi seveda nekoliko drugačni. Naj se je oče, prijatelj, kolega, znanec v običajnem življenju še tako skrival za podobo uspešnega, umirjenega, ljubečega in še kakšnega odraslega človeka, se je pri družabni igri pokazalo še vse drugo. Prav zmage ali porazi v družabnih igrah so razkrivali značilnosti odraslih. Kdo je v resnici podjeten, vztrajen, domiseln, ustvarjalec ali prodoren? Kdo je strogi individualist ali posameznik, ki zna sodelovati z okolico? Še več, saj se pri družabnih igrah celo pokažejo vedenjske motnje, ki jih znajo odrasli v vsakdanjem življenju prikriti. Pri družabni igri, »ko je na kocki vse«, pa se razkrije, da ima morda vaš sodelavec v resnici osebnostno deviacijo.
S pojavom računalniških in spletnih iger, h katerim se zateka vedno več mlajših, so se te možnosti priprave na življenje in te priložnosti spoznavanja značilnosti odraslih izgubile. Povrhu vsega so sodobne družabne igre, ki jih najdemo v naših prodajalnah, mnogokrat polne neprijetnih podob, igre potrebujejo veliko prostora, pa še trajajo zelo dolgo.
Že besedna zveza družabne igre pove, da jih igramo v družbi, da krepimo govorne ali spominske sposobnosti, naj jih igrajo otroci ali odrasli ali kar vsi skupaj. V Sloveniji poznamo zelo veliko govornih, besednih, pripovednih, pogovornih, pevskih in še kakšnih iger, ki smo jih skoraj pozabili. Navsezadnje nam bodo pomagale, da bomo bolje spoznali naše otroke, da bomo spoznali, da so morda naši prijatelji pametni ali napadalni.

Predvsem pa se bomo spet vrnili k družabnosti, ki je najpomembnejša. Tudi za preživetje te krize. Sicer pa so se tako igrali otroci in odrasli pred kakšnimi sto leti na Slovenskem. To so tudi družabne igre, ki so še vedno »moderne«.

Ali je kaj trden most?
Zagotovo najbolj znana igra, katere izvor sega v sivo davnino in jo poznajo po vsej Evropi. Otroci stojijo drug za drugim in se držijo okoli pasu ali za ramena. Dva izmed njih »držita most«, ko stojita drug proti drugemu in se držita za dvignjene roke. Otroci hodijo okoli mostu in ko pridejo do njega, prvi vpraša: »Ali je kaj trden most?« »Kakor kamen, skala, kost!« odgovorita onadva, ki držita most. »Ali sme naša vojska skoz?« vpraša vodja skupine, onadva iz mostu pa odgovorita: »Če nam zadnjega pustite!« Vodja zakliče: »Če ga le ulovite!« Nato vsi stečejo pod mostom, zadnjega pa tista dva iz mostu ujameta in mu na uho zašepetata kakšno obljubo. Ali ima raje zlato žogo, zlato kolo, ali ima raje jabolko ali hruško. »Ujetnik« se odloči za eno ponudbo in stopi za tistega, ki mu jo je ponudil, ter ga prime okoli pasu. Ko so vsi razvrščeni na eni in drugi strani mostu, se mostninarja primeta za roke in začneta vleči verigo vsak na svojo stran. Kjer jih je več ali kjer so močnejši, zmagajo.

Ena, dve, tri, divji mož!
Igrajo se vsaj štirje in na enem koncu igrišča zarišejo dolgo črto. Na črto se postavijo vsi razen enega, ki so ga določili za »divjega moža« in ki se jim postavi nasproti na drugem koncu igrišča. Gleda jih, nato pa se hitro obrne in reče: »Ena, dve, tri, divji mož!« To lahko reče hitro ali počasi, celo prav počasi. Medtem ko kaže divji mož ostalim hrbet, imajo le-ti pravico, da stečejo od črte proti njemu. Toda tisti hip, ko se divji mož obrne, morajo vsi obstati kakor vkopani. Tisti, ki se premakne, mora nazaj na črto. Divji mož toliko časa ponavlja svoj klic, dokler ga kateri ne doseže in ne udari. Potem zamenjata vlogi.

Gospodična, koliko je ura?
Igrajo vsaj štirje in enega določijo, da bo »gospodična«. Na enem koncu zarišejo črto in se nanjo postavijo v vrsto. Na drugem koncu zariše gospodična majhen krog in stopi vanj. Igralci v vrsti sprašujejo: »Gospodična, koliko je ura?« in ta poljubno odgovarja, na primer: »Tri velike, dva majhna naprej in dva velika nazaj.« Številke pomenijo število in velikost korakov, ki jih mora napraviti tisti, ki je vprašal. Tisti, ki se gospodični toliko približa, da se je lahko dotakne, zamenja vlogo z njo.

Zelenjavo prodajati
Vsaj šest jih na večjem prostoru zariše pravokotnik v velikosti približno 3 x 2 metra, ki predstavlja vrt. Udeleženci se razdelijo v dve skupini. Ena skupina predstavlja zelenjavo in vsak dobi svojo vlogo, eden je krompir, drugi zelje, tretji peteršilj in podobno. Vsi, ki predstavljajo zelenjavo, se spravijo v svoj »vrt«. Druga skupina so kuharji ali pa kuharice. Ti odmerijo nasprotni strani primerno velik krog, ki predstavlja »lonec«. Tisti, ki predstavljajo zelenjavo, se nato pomikajo proti kuharjem in sprašujejo: »Hočete kaj zelenjave?« Vsak kuhar nato pove ime kake zelenjave in če na primer reče krompir, mora tisti, ki ima vlogo krompirja, urno zbežati. Če ga kuhar ujame, ga odvleče s seboj v lonec, če pa srečno uide v vrt, mu noben kuhar ali kuharica ne more do živega. Ko je vrt prazen, se vloge zamenjajo.

Gospod Zmeda
Igrajo se vsaj štirje in igra zahteva bistro razmišljanje. Enega določijo za gospoda Zmedo in ga pošljejo iz prostora, ostali pa se dogovorijo za en predmet v sobi, ki ga bo gospod Zmeda ugotavljal. Nato gospod Zmeda vstopi in z vprašanji, na katera se sme odgovarjati le z da in ne, ugotovi, kateri predmet so imeli v mislih soigralci. Na primer: Ali ta reč še danes obstaja? Ali je v Evropi? Ali je okrogla? Iz kovine? Ali je predmet, ki ga človek vsak dan potrebuje? Gospod Zmeda torej zastavlja vprašanja, ki se lahko bistroumno vedno bolj zožujejo, in nazadnje lahko ugotovi predmet, ki so ga imeli v mislih soigralci.

Leti, leti…
Stara igra, ki jo lahko igra družba, zbrana ob mizi. Vsak dvigne oba kazalca in se pripravi, da bo udarjal z njima izmenoma ob rob mize. Eden je vodja igre in daje takt ter udarja s kazalcema ob mizo. Na prvi zlog le- udari ob rob z enim kazalcem, na drugi zlog -ti pa z drugim. Za njim se ravna molče vsa družba. Besedico leti ponavlja vodja lahko poljubno dolgo, dokler nečesa ne imenuje: »Leti, leti… vrabec!« Če imenuje nekaj, kar zares lahko leti, morajo vsi igralci obdržati kazalca v zraku in ne smejo udariti ob mizo. Če pa imenuje nekaj, kar ne leti, na primer: »Leti, leti.. klop!« morajo vsi nemoteno udarjati naprej. Kdor se zmoti, dobi piko. Ko se naveličajo, se pike seštejejo. Kdor jih ima največ, je izgubil.

Priplula je ladja…
Igra za vsaj tri, ki imajo snažen robec z vozlom. Vsi sedejo v vrsto, eden jim stoji naproti in drži robec z vozlom. Igro začne z besedami: »Priplula je ladja, polna s…« in pri tem vrže robec v katerega koli, ki mora takoj dopolniti začeto besedo: »…sadja!« Pri tem lahko vrže robec v koga drugega in tudi ta mora pri priči najti drug samostalnik, ki se začenja s črko s, recimo »sira«. Kdor se zmoti ali ne najde pravega odgovora, plača kazen. Tisti, ki igro začne, si seveda lahko izmisli kateri koli soglasnik, s samoglasniki pa je težje.

Zabavno pripovedovanje
Igra za vsaj štiri, ki sedijo v krogu in vsak po vrsti pove en samostalnik, dokler jih ni šest. Na primer: lonec - žirafa - avto - dimnikar - naftalin - magistrat. Naloga tistega, ki je na vrsti, je, da iz samostalnikov sestavi poved; ni se mu treba držati vrstnega reda, v katerem so bili samostalniki našteti. Z omenjenimi besedami bi lahko sestavil poved: »Dimnikar se je peljal v avtu na magistrat in je imel v roki lonec, ni pa imel nič naftalina, ko ga je srečala žirafa.« Tako se ta reč plete naprej in tisti, ki izjavi, da ne zna več vezati otrobov z danimi šestimi samostalniki, mora plačati kazen ali pa izstopiti iz igre. Če udeleženci izbirajo čudne besede, bo sicer težko sestaviti kaj pametnega. Lahko pa si izmišljajo vsaj zabavne neumnosti in vsakdo, ki ima količkaj domišljije, lahko v igri zmaga.

Morda tudi sto let stare slovenske družabne igre so na prvi pogled preproste, vendar pomembne. Zahtevajo aktivno sodelovanje, najmlajši se urijo v marsičem, predvsem pa je to najboljša šola za kasnejše življenje, ki je seveda sestavljeno iz enega samega tekmovanja. Starejši bodo v družabnih igrah razkrili svoje skrite probleme.

Za vse igre velja, da omogočajo uveljavitev posameznikov in tudi skupin, predvsem pa krepijo prilagodljivost, socialno empatijo, sočutje in tudi humanost. To pa so vrednote, ki jih je danes malo. Prav zato so družabne igre pomembne in vsaj v času dopustov in počitnic se lahko k njim ponovno vrnemo.
/vir:dnevnik/

V zadnjih desetih letih je bilo o indigo otrocih napisanih veliko člankov, predvajanih malo manj videov, še manj je bilo napisanih knjig.

Najmanj pa je bilo verjetno teorij, ki bi se podpirale med seboj in bi si bile med seboj enake (podobne) in bi bile točne.

V iskanju bistva se ljudje srečamo z mnogimi teorijami in predstavami, ki pa nam ne dajejo pravih odgovorov na naša vprašanja - kdo sem, zakaj sem drugačen, ali drugi res ne vidijo, da se da stvari narediti drugače itn. Na žalost pa nam veliko odgovorov ne dajo, oz. ti odgovori niso taki, da bi nam pomagali. Ko smo najstniki, se še nekako zadovoljimo s površnimi odgovori, kot odrasli pa potrebujemo nekaj malo bolj oprijemljivega.

Po mnogih teorijah je opredelitev indigo ljudi povsem logična in transparentna. Indigo ljudje naj bi bili ljudje z modrimi avrami, s sposobnostjo prepoznati lažnivce, izjemno temperamentni ljudje, vojaki oz. rušilci sistemov, izjemno senzitivni ljudje, z nadnaravnimi sposobnostmi itd.

Vse te informacije so delno resnične, ne dajo pa celostnega pogleda na idejo o indigo ljudeh. Idejo o indigih sta predstavila Lee Carroll in Jan Tober, ki sta z zbranimi zgodbami in z gospo, ki je dala novi generaciji okvir, napisala tri knjige in ravno zadnja, Indigo otroci 10 let pozneje, daje zelo strukturiran pogled na teorijo, ki se je tudi v praksi izkazal, kot »pravilna«.

Avtorica teorije o indigo ljudeh je ga. Nancy Ann Tape, ki je kot sinestezijstka uspela svoj dar umestiti v strukturo in jo poimenovala barvalogija (colorology) - študij osebnosti preko znanosti o barvah. Sinestezija je nevrološka motnja. Je hkratno doživljenj oz. združevanje čutnih zaznav. Po domače bi rekli, da sinestezisti lahko slišijo barve, vidijo zvoke, okusijo tisto, kar otipajo, vidijo številke ali besede v barvah … Sinestezija je relativno redka, saj naj bi jo imel le vsak 20. Med njimi so najpogostejši umetniki, pisci, skladatelji … (Bethoven je videl glasbo v barvah …).

Indigo barva je barva, ki jo ga. Nancy Tappe, zaradi sinestezije, vidi okrog ljudi, ki posedujejo določene lastnosti, delujejo na določen način. Barvo strokovno poimenuje življenjska barva, kar pa ni enako aura.

Lastnosti sta zapisala tudi Lee Caroll in Jan Tober v svoji knjigi Indigo otroci.

Indigo otroke opredelita kot otroke, za katere veljajo naslednje značilnosti:
* videti je, da indigo otroci v duhovnem pogledu »vedo, kdo so« in to že v najzgodnejših letih dajo vedeti tudi svojim staršem,
* na svet pridejo z občutkom, da so kraljeve visokosti in se temu primerno pogosto tudi obnašajo,
* imajo občutek, da »si zaslužijo, da so na svetu« in so presenečeni, če drugi ne delijo z njimi tega mnenja,
* občutek lastne vrednosti je za njih samoumeven. Pogosto zelo jasno povedo svojim staršem, kdo so,
* imajo težave z absolutno avtoriteto (avtoriteto brez razlage ali brez možnosti izbire),
* nekaterih stvari nikakor ne počno, zelo težko jim je npr. stati v vrsti,
* frustrirani so, če so sistemi ritualizirani in če ne zahtevajo ustvarjalnega mišljenja,
* pogosto vidijo boljše možnosti za to, kako bi se česa lotili, doma ali v šoli, in tako jih drugi vidijo kot otroke, ki se obstoječim sistemom upirajo in se z nobenim sistemom ne konformirajo,
* delujejo nesocialno ali pa se zapro vase, in če v bližini ni nikogar, čigar zavest bi bila podobno strukturirana, potem imajo občutek, da jih nihče ne razume. Šola je zanje s socialnega gledišča pogosto izredno težavna,
* ne odzivajo se na »discipliniranje« in na »občutke krivde« (»Čakaj, da pride oče domov in izve, kaj si napravil.«),
* niso zadržani, če je treba jasno povedati, kaj potrebujejo.

V praksi se kaže, da to še zdaleč niso vse lastnosti, ki jih lahko najdemo pri indigih. Hkrati tudi niso lastnosti, ki bi se pri vsakem izražale enako - glede na moč, pogostost …

Velikokrat je tudi mogoče videti, da ni nikakršnih ločnic med različnimi teorijami, ki »dajo indige, kristalne, mavrične … otroke v isti lonec« in jih opredeljuje kot take in take. V praksi se kaže izjemno prepletanje med t. i. indigi, kristalnimi, mavričnimi itd otroki, oz. bolje rečeno med lastnostmi, ki naj bi jih imeli eni in drugi. Nancy Tappe nam v intervjuju z Jan Tober (Indigo children 10 years later) zato zelo jasno pove, da teh teorij ne moremo predstavljati kot različne generacije, ki si sledijo med seboj. Ona, kot sinestezijstka zaznava le indigo barvo okrog t. i. novodobnih otrok/ljudi, hkrati pa pove, da je nujno pravilno razumevanje ideje zato, ker gredo vse napake na račun otrok, ki se rojevajo. Da je teorija izjemno zemeljska, tako kot so zemeljski otroci, kljub temu, da so v svojem bistvu veliko bolj intuitivni, kot so bile prejšnje generacije in jim je težko razumeti, da drugi niso itd.

A naj bodo teorije takšne ali drugačne, ljudi velikokrat le zmedejo. Indigi so »samo« ljudje, ljudje, ki jih žal veliko drugih mnogokrat narobe razume. Vse, kar potrebujejo je prostor in čas za ustvarjanje in odprto srce in um ljudi, ki so okrog njih.

/vir:divasi/

Odrasli svet otrok ponavadi vidijo kot vesel in brezskrben. Otroci nimajo službe, ni jim potrebno plačevati račune, le kaj bi njih lahko skrbelo? Veliko!

Pritiski pogosto prihajajo iz zunanjih virov kot so družina, prijatelji, ali šola, vendar pa lahko prav tako pridejo od znotraj. Pritisk lahko otrok izvaja na sebi, saj se v odraščanju pogosto pojavlja neskladje med tem, kar mislimo, da moramo biti in delati in kaj dejansko smo in počnemo v življenju. Stres lahko prizadene vsakega, ki je preobremenjen - tudi otroke. Pri predšolskih otrocih, lahko ločitev od staršev povzroči anksioznost. Ko otroci postanejo starejši se pojavi akademski in socialni pritiski, predvsem prizadevanja ustvarjajo stres.

Mnogi otroci so prezaposleni, da bi imel dovolj časa za kreativno igro ali pa, da bi se po šoli sprostili. Otroci, ki se pritožujejo o številu dejavnosti, ki se jih udeležujejo ali nočejo iti, lahko staršem dajejo signalizacijo, da so preobremenjeni.

Pogovor s svojim otrokom o tem, kako se počuti na obšolskih dejavnostih, lahko reši veliko.

Stres pri otrocih se lahko izkaže za več, kot le nekaj kar se dogaja v njihovem življenju. Ali so vaši otroci slišali govoriti o težavah pri delu, skrbi zaradi bolezni sorodnika ali boj s partnerjem o finančnih zadevah? Starši bi morali paziti, kako bodo razpravljali o teh vprašanjih, če so njihovi otroci v bližini, ker bo otrok pobral starševe bojazni in začel tudi sam skrbeti.

Svetovna novice lahko povzročijo stres. Otroke, ki vidijo moteče slike na televiziji ali slišijo govoriti o naravnih nesrečah, vojnah ali terorizmu, lahko začne skrbeti za lastno varnost in varnost ljudi, ki jih ljubijo. Pogovorite se s svojim otrokom o tem, kaj so videli in slišali, in spremljajte, kaj gledajo na televiziji, tako da jim lahko pomagate razumeti, kaj se dogaja.

Prav tako se je treba zavedati oteževalnih dejavnikov, kot so bolezen, smrt ljubljene osebe, ali razvezo zakonske zveze. Kadar se otroci vsakodnevno soočajo s temi dejavniki, se poveča stres. Tudi najbolj mirna razveza zakonske zveze, je lahko težka izkušnja za otroke, ker njihov osnovni varnosti sistem - njihova družinska - doživlja težko spremembo. Ločena ali razvezani starši nikoli ne smejo postavljati otrok v položaju, da bi morali izbrati strani ali jih izpostavljati negativnnim pripombam na drugega zakonca.
/vir:ntu/